Ljubi mož. Danes je nedelja. Tista, v kateri sva se sprla zaradi kosilo. In sem prišla na zelje & krompir. Ker te imam rada. Ker mi ni vseeno zate in za najin odnos. Rekel si, da tooooliko delaš, in da ni dovolj. Veš mož, opazim tvoj trud. In hvaležna sem zanj. Če bi imela midva dve krivulji, bi bila ena za količino dela, in druga za tečnobo. Rekla bi, da sta premosorazmerni, in da si me s pomočjo v gospodinjstvu razbremenil tako dela kot tečnobe ;) Žal mi je, da ne najdeva stika, težko je, da se ne moreva pogovoriti brez obtožb, brez kazanja s prstom 'ti, ti, ti'. In žal mi je, da oba nosiva s seboj strah, da sva slaba, da nisva dovolj, da se morava trudit. Naporno je, da se ves čas trudiva, ni? Zato sem šla gledat, kaj sva počela včasih. Jedla, pila, se zabavala. Sounds good, kajne? Kako sva prišla do dela, do tega, da je lažje, če sva sama, do tega, da si želiš imeti dopist - pred mano?! Pogrešam te, pogrešam najino bližino, zavezništvo, ljubezen. Rada te imam *